V primeru ugodnega magnetnega polja lahko pričakujemo geomagnetni vihar stopnje G3-G4 na petstopenjski lestvici, kar pomeni močan oz. zelo močan geomagnetni vihar, in svetel severni sij. Medtem je manj verjeten scenarij, da bo magnetno polje manj ugodno in bo moč viharja ostala na stopnji G1-G2, šibek severni sij pa bo viden le občasno in le na temnem nebu.

Geomagnetni vihar ali geomagnetna nevihta je pojav, pri katerem se pod vplivom močnejšega in bolj dinamičnega sončevega vetra Zemljino magnetno polje stisne, zmanjša in spreminja. Med geomagnetnim viharjem se obroč polarnega sija razširi in polarni sij je viden dlje od polarnih območij proti ekvatorju. Močnejša, kot je geomagnetna nevihta, dlje proti ekvatorju je viden polarni sij.

Severni sij je svetloba, ki jo oddajajo atomi in molekule v ozračju po trku z nabitimi delci iz sončevega vetra. Pojavlja se v nekaj značilnih barvah, pri čemer je najpogostejša barva zelena. Ta je tipična na severu na Arktiki, Islandiji in v Skandinaviji.

Severni sij, viden iz Slovenije, je razmeroma redek pojav. Pri nas je viden v povprečju enkrat na mesec ali na dva meseca. Velikokrat je razmeroma šibek in se ga lepo vidi le na temnem nebu. Enkrat do dvakrat na leto pa je dovolj svetel, da je viden tudi z bolj urbanih, svetlobno bolj onesnaženih območij.

Severni sij se iz Slovenije pogosto vidi že med srednje močnimi geomagnetnimi nevihtami, med ekstremno močnimi pa se lahko vidi tudi v severni Afriki in na Kanarskih otokih. Med geomagnetnim viharjem 5. novembra 2023 je bil viden vse do Grčije in Turčije. Med enim najmočnejših geomagnetnih viharjev v zadnjih nekaj stoletjih, ki je bil med 13. in 15. majem 1921, je bil viden do le 14 stopinj geografske širine od ekvatorja. Med geomagnetno nevihto 2. septembra 1859, znano kot Carringtonova, pa je severni sij nad Kubo osvetlil nebo svetleje od polne Lune.