V katoliških cerkvah je na pepelnico značilen obred pepeljenja, pri katerem duhovnik verniku na glavi naredi križec s ščepcem pepela. Ponekod blagoslovljeni pepel nesejo tudi domov in ga uporabijo kot obrambno sredstvo pred hudo uro. Tako denimo z njim posipajo po polju.

Na pepelnico je zapovedan strogi post, ko na jedilniku ne sme biti mesa in mesnih izdelkov, verniki pa naj bi se samo enkrat v dnevu najedli do sitega. V preteklosti so zelo verni ljudje prebili ves post ob samem kruhu in vodi.

Na podeželju so v obdobju pred 2. svetovno vojno na pepelnično sredo vsi govorili, da so "zelo slabi", torej zelo slabotni, ker je bila hrana tako osiromašena, je za STA povedal etnolog Vlado Šlibar, ki je v Pokrajinskem muzeju Celje dolga leta raziskoval tematiko prehrane. V postnem času so po njegovih besedah jedli zlasti žgance, močnik, fižol, zabela pa je bila iz mleka ali smetane.

Nekateri gostinci na pepelnico povabijo na slanikovo pojedino, kjer so na jedilniku ribe in školjke. V ljubljanskem hotelu Union so jo začeli pripravljati že leta 1908.

Značilno postno pecivo so preste. Po ljudskem reku so o pustu zrele neveste, o postu pa preste. Obdobje pred postom, ki je zajemalo tudi pustni čas, je bilo namreč v preteklosti čas ženitev.

Postni čas zahteva umirjeno vedenje in odpovedovanje. V preteklosti v tem času niso kadili, fantje niso smeli vasovati, dekleta pa ne nositi rdečih in živopisanih oblek.

Kjer pusta še niso pokopali na pustni torek, je danes zadnji čas za to. Kjer pa se strogo držijo izročila, so maske odložili najkasneje v torek opolnoči.