Ob 73. obletnici dražgoške bitke se je danes v Dražgošah zbralo več tisoč ljudi. Kljub dežju so se številni v vas na pobočjih Jelovice podali peš. Prisluhnili so akademiku Antonu Vratušu, ki je izpostavil pomen sprave in pozval, naj ob 70-letnici osvoboditve naše domovine stopimo skupaj in si sežemo v roke. Tako bo tudi izhod iz težav lažji.
V Dražgošah pozvali k spravi
Slovenija
Kot je izpostavil Vratuša, današnja slovesnost obnavlja spomin na težke boje, ki jih je vodil Cankarjev bataljon, na žrtve Dražgošanov in na zločin okupatorja. "Da se ve in da se ne pozabi. Oprosti se lahko, pozabiti se ne more in se ne sme, da lahko delujemo tako, da se kaj takega nikoli več ne zgodi," je poudaril.
Izpostavil je spravo med nekdanjimi sovražniki in njihovo zavedanje skupne odgovornosti za mir in varnost v sodobnih časih ter za povrnitev medsebojnega zaupanja med narodi. "To dolgujemo žrtvam vojnega in drugega nasilja v 2. svetovni vojni in po njej, pa tudi samim sebi in bodočim rodovom," je opozoril.
Želi si, da se tega še zlasti spomnimo letos ob 70. obletnici osvoboditve domovine. "Stopimo torej skupaj, poglejmo si v oči in sezimo v roke. Tako bo tudi izhod iz današnjih težav naše družbe lažji, učinkovitejši, saj si ljudje želijo živeti v miru, medsebojnem zaupanju, solidarnosti in dobrem sosedstvu," je prepričan.
Vratuši je prisluhnil tudi slovenski politični vrh, ki se je udeležil današnje proslave. Med navzočimi so bili predsednik republike Borut Pahor, ki je položil tudi venec pred spomenik padlim v dražgoški bitki, predsednik državnega sveta Mitja Bervar, podpredsednik vlade Dejan Židan in več ministrov.
Zaradi slabega vremena manj ljudi
V Dražgošah se je v slabem deževnem vremenu sicer danes zbralo precej manj ljudi, kot jih je prireditev privabilo lansko sonce. Kljub temu so se številni v vas na pobočjih Jelovice povzpeli peš, nekateri celo s kolesom ali konjem ter današnjo zgodovinsko in kulturno prireditev izkoristili tudi za rekreacijo.
Kar 560 ljudi se je udeležilo najdaljšega izmed osmih organiziranih pohodov, to je nočnega 36. spominskega pohoda Po poti Cankarjevega bataljona s Pasje ravni v Dražgoše. 197 pohodnikov pa je kljub blatu in ledu opravilo s še zahtevnejšim, 16. Nočno-dnevnim rekreativnim pohodom Železniki-Ratitovec-Dražgoše.
Nemci nas neće naći, ali će iz osvete da pale sela.
Onda će nam seljaci, koji tamo ostanu bez krova, sami doći i mi ćemo imati narod uza se pa ćemo na taj način postati gospodari situacije.
Oni koji nemaju ni kuće ni zemlje ni stoke, brzo će se i sami priključiti nama, jer ćemo im obećati veliku pljačku.
Moše Pijade, s prvega zasedanja AVNOJ-a novembra 1942. v Bihaću:
“Potrebno je zato stvoriti toliko mnogo beskućnika, da ovi beskućnici budu većina u državi.
Stoga mi moramo da palimo.
Pripucaćemo pa ćemo se povući.
Nemci nas neće naći, ali će iz osvete da pale sela.
Onda će nam seljaci, koji tamo ostanu bez krova, sami doći i mi ćemo imati narod uza se pa ćemo na taj način postati gospodari situacije.
Oni koji nemaju ni kuće ni zemlje ni stoke, brzo će se i sami priključiti nama, jer ćemo im obećati veliku pljačku.
Teže će biti sa onima koji imaju neki posed. Njih ćemo povezati uza se predavanjima, pozorišnim predstavama i drugom propagandom … Tako ćemo postepeno proći kroz sve pokrajine.
Seljak koji poseduje kuću, zemlju i stoku, radnik koji prima platu i ima hleba, za nas ništa ne vredi. Mi od njih moramo načiniti beskućnike, proletere…
Samo nesrećnici postaju komunisti, zato mi moramo nesreću stvoriti, mase u očajanje baciti, mi smo smrtni neprijatelji svakog blagostanja, reda i mira…
V ponedeljek zjutraj, 12. januarja ob 8. uri so Nemci vdrli v vas Pri cerkvi. Vse hiše v vasi so obkolili in vse moške, ki so jih dobili po hišah, nagnali v Pikcovo hišo, med njimi tudi mojega očeta in strica, in jih nato odgnali v župnišče in prosvetni dom ter jih žive zažgali. Vseh žrtev je bilo 18. Takrat sem svojega očeta zadnjič videl.
Moše Pijade, s prvega zasedanja AVNOJ-a novembra 1942. v Bihaću:
“Potrebno je zato stvoriti toliko mnogo beskućnika, da ovi beskućnici budu većina u državi.
Stoga mi moramo da palimo.
Pripucaćemo pa ćemo se povući.
Nemci nas neće naći, ali će iz osvete da pale sela.
Onda će nam seljaci, koji tamo ostanu bez krova, sami doći i mi ćemo imati narod uza se pa ćemo na taj način postati gospodari situacije.
Oni koji nemaju ni kuće ni zemlje ni stoke, brzo će se i sami priključiti nama, jer ćemo im obećati veliku pljačku.
Teže će biti sa onima koji imaju neki posed. Njih ćemo povezati uza se predavanjima, pozorišnim predstavama i drugom propagandom … Tako ćemo postepeno proći kroz sve pokrajine.
Seljak koji poseduje kuću, zemlju i stoku, radnik koji prima platu i ima hleba, za nas ništa ne vredi. Mi od njih moramo načiniti beskućnike, proletere…
Samo nesrećnici postaju komunisti, zato mi moramo nesreću stvoriti, mase u očajanje baciti, mi smo smrtni neprijatelji svakog blagostanja, reda i mira…”