PRVI OBOROŽENI UPORNIK PROTI FAŠIZMU NA PRIMORSKEM IZ LETA 1919: Odkrili spomenik Janku Saftiču (FOTO, VIDEO)

Slovenija

V preteklosti se pogosto skrivajo zgodbe junakov, katerih podvigi so sčasoma potisnjeni v pozabo, njihova pogumna dejanja pa ostanejo zamolčana. Med mnogimi pozabljenimi legendami se skriva izjemna zgodba Janka Saftiča, neustrašnega upornika, ki je v času nemirnega obdobja neizmernega zatiranja na Primorskem stopil na pravo pot. Njegovo življenje, prekratko a polno neustrašnosti, ki je izražala njegovo pripadnost slovenstvu in upor proti italijanski okupaciji ter potujčevanju slovenskih krajev, je postavilo nedosegljiv standard uporništva. 16. junija so v Jelšanah, naselju v občini Ilirska Bistrica, slovesno praznovali postavitev spominske plošče, posvečene Janku Saftiču.

16. junij je bil svečan dan, ko so v Jelšanah odkrili spominsko ploščo v čast Janku Saftiču. Tega hrabrega junaka so se spomnili s posebnim dogodkom, na katerem so se zbrali njegovi še živeči sorodnik in ljudje iz okoliških krajev, da bi se poklonili Janku in izrazili svoje spoštovanje do njegovega poguma.

Zgodba Janka Saftiča se je začela novembra 1918 na Primorskem, kjer je italijanska okupacija močno vplivala na življenje ljudi. Medtem ko so mnogi molčali, je prvi upornik Janko stopil na stran pravice. Rojen je bil 20. novembra 1895 v idiličnih Jelšanah pri Katininih. Kljub svojemu kratkemu življenju je s pogumno držo, ki je izražala njegovo pripadnost slovenstvu in nasprotovanje italijanski okupaciji ter potujčevanju naših krajev, postavil nepremagljiv standard uporništva.

Njegova hrabra drža je navdihnila ljudi, ko so italijanski vojaki z zasedbo začeli zapirati fante, ki so se vrnili iz avstro-ogrske vojske. Janko se ni dal, neustrašno je protestiral proti nasilju, ki so ga izvajali italijanski vojaki in karabinjerji nad slovenskimi fanti. Skrivališče si je uredil v gozdu Mržljak v Brdih, kamor so mu hrano prinašali njegova sestra Angela in drugi vaščani. Kljub temu je Janko pogosto obiskoval vas, kjer je bil priljubljen med vaščani, ki so ga imeli radi.

Na en večer je Janko presenetil karabinjerje, ko je nenapovedano obiskal Irčovo gostilno. Neustrašeno je dvignil mizo s steklenico in kozarci, zmedel nasilneže in jim pobegnil. Italijanski vojaki so ga nato iskali po skupinah, vendar jim ni uspelo najti sledi. S pištolo in lovsko puško je živel v stalni ilegali.

Usoden dogodek se je zgodil na božični večer, 24. decembra 1919. Janko je bil dobro razpoložen in se je približal vodovodni črpalki ob dolenjskem mostu, kjer je Josip Štemberger, takratni občinski župan, črpal vodo za vas. Štemberger ga je opozoril, naj se varuje, saj so ga ravno tisti večer italijanski karabinjerji  iskali po vasi. Prosil ga je, naj se skrije in poskrbi za svojo varnost. Poln samozavesti, Janko ni poslušal in mu odgovoril, naj samo pridejo, saj jim bo že pokazal. V temi se je zatem začelo neko govorjenje, Janko je prijel svoje orožje, pištolo in puško, ter ju usmeril proti glasovom.

Hitro je bilo jasno, da je to skupina petih karabinjerjev pod vodstvom poveljnika. Začelo se je streljanje na vse strani, kmalu pa so Italijanom na pomoč prišli tudi drugi vojaki iz vasi. Tudi otroka sosedovega mlinarja sta v smrtnem strahu pritekla na kraj dogajanja. Sprva so želeli ustreliti Štembergerja, vendar so ga le odpeljali in priprli za nekaj dni. Nedaleč od vodovoda so pokazali Štembergerju truplo umorjenega Janka.

Jankova sestra Angela, je celoten dogodek spremljala iz bližnjega grmičevja, kjer se je skrivala medtem, ko mu je na skrivaj nosila hrano in druge potrebščine za preživetje v gozdu. Govorice o Jankovi pogumni naravi so se širile po vasi, a razlog za zločin na sveti večer v Jelšanah ni bil nikoli povsem pojasnjen. V naslednjih 26 letih je bil ta zločin zavestno potisnjen v pozabo, v skladu z oblastjo fašističnega in nacističnega režima.

Po pogovoru z Jankovo nečakinjo Lauro Štemberger, edino preživelo po mami Angeli, se je izvedelo še več podrobnosti. Angela je vsak večer v temi prinašala hrano bratu za naslednji dan, a nikoli ni vstopila v njegovo skrivališče, saj je Janko pazil, da se sestre ne bi odkrilo. Tragičen dogodek, ko so ga umorili, se je zgodil pred vaškim črpališčem ob kolovozni poti v Mržljak, gozdu za vasjo, kjer je Janko imel svoje zatočišče.

Angela je povedala, da jo je Janko tisti večer počakal na robu vasi pri črpališču, kjer sta si izmenjala hrano. Na žalost so italijanski karabinjerji pričakovali, da se bo Janko pojavil bliže vasi zaradi svetega večera. Angela je celoten spopad opazovala iz bližnjega grmičevja, vendar se Laura ne spomni več podrobnosti pogovora s svojo mamo. Po umoru so se širile govorice o izdajstvu, vendar so to le spomini, ki jih je čas nekoliko izkrivil.

Po letu 1945 se je nova oblast osredotočila na Narodnoosvobodilni boj, medtem pa je prvega upornika hitro pozabila. Tudi v tako imenovani drugi demokraciji leta 1991 nihče ni obudil spomina na Janka. Prvi zapis o njem je bil objavljen v Vojnozgodovinskem zborniku št. 8 leta 2002, kjer je bila prav tako objavljena njegova fotografija. V naslednji številki Vojnozgodovinskega zbornika sta ga dopolnila Dimitrij Grlj in Vojko Čeligoj. S pomočjo njiju in predvsem nečakinje pokojnega Janka, Laure, je Ivan Simčič pridobil zanimivo slikovno gradivo.

Skupina vojakov 97. pehotnega polka, četovodja Janko Saftič sedi.

Janko Saftič, prvi borec proti italijanski okupaciji zahodne Slovenije, 1918, z odlikovanji, prisluženimi na bojišču (od leve proti desni): srebrna medalja za hrabrost 1. stopnje (velika srebrna), srebrna medalja za hrabrost 2. stopnje (mala srebrna), bronasta medalja za hrabrost, Karlov križec. Na kapi ima pod kokardo s cesarjevim monogramom pripeto značko svojega 97. pehotnega polka, ob strani pa najverjetneje (po obliki sodeč) značko Soške armade. Na ovratniku ima tri zvezdice čina četovodje.

Desetnik (Korporal) Janko Saftič na dopisnici, ki jo je poslal mami, 28. januarja 1916.

Četovodja Janko Saftič, prvi z leve.

Mama Janka Saftiča z otroki, od leve stoji Marija (1890), pred njo Frančiška (1899), mama Terezija (1861), ki drži Franca (1906), Angela (1901, mama od Laure) in na desni Jože (1893, odšel v Ameriko). Na fotografiji ni Janka in ne očeta, ki je umrl leta 1911.

Simčič nadaljuje z raziskavo, da bi izvedel več o vojaški poti Janka, zlasti o njegovih junaških dejanjih, za katera je prejel medalje za hrabrost in postal četovodja, čeprav je bil vpoklican kot običajen vojak. Kljub odgovoru Vojaškega muzeja na Dunaju in Državnega arhiva v Trstu, da v njihovih arhivih ni podatkov o Janku, bo nadaljeval z iskanjem informacij o prvem uporniku na Primorskem, ki se je boril proti potujčevanju in zatiranju slovenskega jezika.

Zgodba junaka, ki so jo leta potisnila v pozabo, zdaj ponovno prihaja na plano. Janko Saftič, pogumni upornik, je v času brezmejnega zatiranja na Primorskem vstopil na pravo pot. Njegovo življenje, polno neustrašnosti in pripadnosti slovenstvu, je postavilo nedosegljiv standard uporništva. Kljub temu, da je Janko živel kratko življenje, njegova hrabra drža in požrtvovalnost še vedno navdihujeta ljudi. Spomin nanj je treba ohraniti kot opomin na pogum in odpornost v boju za svobodo.                                                                                                                   

Deli novico:

Komentiraj

Za komentiranje je potrebna  Prijava  oz.  Registracija
ManofSteel |  18 .06. 2023 ob  12: 15
-1
@joe jaxson glupačenko ti to obrazloži svemu vodji Kučootu in komunjaram. Ta ni bil partiđano nasprotno, bil je avstro ogerski borec junak, ki se je še pred komunjarami zoperstavil fašizmu in nacizmu!
Kje so bili komi partđani v času 1. S.V.jQuery1123040510952974456216_1687082774200?
Raje predelaj še malo zgodovine, da nauš trosil bedarije in posledično ostal glup do groba.
joe jaxson |  17 .06. 2023 ob  22: 44
RAZLOŽTE TO "LJUBLJENEMU VDJI", GRIMAŠENKU, RUPAŠENKU, PRIMČIKU IN PODOBNIM ŠEMOTOM !