Mladinski center Arrigoni

glede mladinskega centra Arrigoni, ki je s svojimi aktivnostmi končal nekje v letu 1987, kljub temu, da je bil že ta projekt že takrat, del na Občinski Skupščini sprejetega dolgoročnega razvoja mesta Izole, še vedno žal ni realiziran. V tem Arrigoniju je bilo tudi predvideno kulturno, prostočasno in športno delovanje vseh mladih, ne glede na njihovo politično pripadnost, sedež vseh družbenih organizacij in društev v Izoli , vsi skupaj na enem mestu. Po začetnem elanu in zanosu edinole takratne mladinske organizacije ZSMS, kljub projektom za obnovo objekta na Dantejevi ulici, so se že začete adaptacije ustavile, tudi zaradi zahtevane preselitve tam stanujočih 12 družin v drugo okolje. To je bil osnovni postavljeni pogoj, s strani Izvršnega sveta Občine Izola, da bi se dela po projektni dokumentaciji lahko nadaljevala. Občinske strukture tega projekta nikoli niso preveč podpirale in očitno jih je tudi motila (pre)velika moč mladih, ki bi se tam (s)koncentrirala, kar bi kasneje na političnem parketu, utegnilo biti precej nevarno. Po veliko brigadirjih in prostovoljcih, ki so pomagali pri urejenju samega prizorišča parka in letnega kina in prireditvah mladih ob mesecu in Dnevu Mladosti ter veliko organiziranih rock koncertih v Arrigoniju. Tukaj je bil prostor tudi za lokalne manjše in takrat še neuveljavljene glesbene skupine, zatem pa je prišel čas zatišja, ki odzvanja že več kot tri desetletja. Tako so preostale politične elite, takrat dojele in še vse sedaj dojemajo, da lahko zmagajo na volitvah, le s potenciranjem in papirniško bombastičnim urejanjem zapostavljenega področja mladih, kjer se spet venomer znova pojavlja mladinski kulturni center Arrigoni. To, da so bile vmes že četrte in kmalu še pete lokalne volitve, kjer so akterji nastopali s svojimi programi, napolnjenimi z Arrigonijem, se vidi, kako pomemben je ta projekt. Žal samo in zgolj vsaka 4 leta, takrat namreč, ko so na sporedu volitve. Ob tem se je potrebno zavedati, da si Arrigonija ni izmislila takratna mladinska organizacija ZSMS, ampak veliko generacij, ki so bile mnogo, mnogo pred njo. Vse to še v času Kameleonov, Faraonov, Platane, Desetega brata, Avtomobilov, Lačnega Franca, Deliriuma, Plexusa Solarisa in drugih takratnih ansamblov, ki so imeli tam edino pribežališče in mladi možnosti za ples in zabavo. Torej te generacije so bile med prvimi, ki so se zavzemali za ureditev kultnega Arrigonija in danes je mnogo od njih že nonotov in dedkov, ki pripovedujejo svojim vnukom, kje in kako so takrat igrali in plesali. Ko jim pa hočejo to vse to razkazati, kje in kako so oni igrali in plesali, se znajdejo pred razpadajočo in še danes le redkokdaj odprto stavbo na Dantejevi. Ob tem, da je potrebno izreči priznanje nekaj športnim zanesenjakom, ki imajo še vedno pogum in nekaj prostorov v tej stavbi, ki taka, kot je, ogroža tudi dejavnosti v njej sami. Za to, kar je politična vrhuška uspela ugotoviti, kaj bi končno rabili mladi v Izoli, so potrebovali več kot 30 let, še bolj pa boli dejstvo, da se zadeve razen volitev praktično niso premaknile in tukaj bi veljalo poudariti, da so vsi odgovorni izdali zaupanje ne samo ene generacije, ampak kar veliko generacij. Vsem tem, ki jim še sedaj ni bila dana možnost, da bi uživali v Arrigoniju in na tak način, kot so počeli njihovi starši v letih cvetja in ljubezni...