Kot je za Mladino razložil Zadel, se ljudje počasi učijo, da na svoje življenje nimajo posebnega vpliva, da jim ga veliko bolj kot oni sami določajo gospodarska kriza, brezposelnost, brezobzirni trg kapitala, Nemci, Japonci, Kitajci, tajkuni in še kdo. Postajajo vse bolj pasivni, saj ugotavljajo, da njihov trud povzroča izgorelost in nič drugega. Kronično brezposeln in večina nesrečno zaposlenih se bo tako naučila naučene nemoči. Tragika je v tem, da bodo ljudje ostali nemočni in pasivni tudi, če se okoliščine spremenijo. Ena od posledic naučene nemoči je tudi depresija.

O tem, kdo nam lahko pomaga, glede na to, da zdravnik zaradi normativov nima časa za pogovor s pacientom, psihoterapevti pa so precej dragi, Zadel odgovarja:  ključni so terapevti, ki pomagajo posameznika učiti učinkovitih vedenj v zahtevnih okoliščinah. Žal je tudi v zdravstvo vdela potrošniška logika. Industrijska obravnava pacientov pa je pustila strašljive posledice. Razen na intenzivni negi so norme tiste, ki določajo koliko pozornosti bo dobil pacient in ne njegova dejanska potreba.

In antidepresivi? Za Zadela kot psihologa so antidepresivi sprejemljivi kot opora pri blaženju akutnih zahtevnih težav in kot pomoč za začetek resne psihoterapije. Nikakor pa niso orodje, s katerim posameznika dolgoročno lažno slepimo, da se je tudi v položaju, v katerem se je znašel, mogoče počutiti udobno. Slabo razpoloženje, brezvoljnost, apatija, žalost in podobna neprijetna čustva nam omogočajo, da se zavemo, da nekatere okoliščine, v katerih bivamo ali naše vedenje ne omogoča učinkovitega zadovoljenja potreb. Če tega ne čutimo, se odmaknemo od zavedanja, da bi morali kaj narediti drugače. Živimo na isti način, ki je depresijo povzročil, goltamo tablete in čakamo, kdaj se bo spremenil kdo drug, da nam bo lažje. Da bi se spremenili sami, tako ali tako nimamo moči, volje ali energije.