Pretresljiva zgodba narkomana iz Vipave

Vipavska dolina

V februarju je v knjižnji obliki izšla pripoved ozdravljenega narkomana Simona Popoviča (na fotografiji spodaj desno) iz Vipave. Biografija, ki jo je že sedem let ozdravljen Simon spisal s pomočjo svoje sestre, Helene Kobal (na fotografiji spodaj levo) nosi naslov Narkoman nikoli in govori o odvisnikovem padcu v brezno drog in zmagovitem vzponu iz njega. Knjigo je uredila Vera Kozmik Vodušek, pretresljiv odlomek iz nje, si lahko preberete v jedu prispevka. 

Bil sem mrtev.

Ne klinično mrtev, ko bi se z mislimi pomikal skozi mračen tunel proti svetlobi, kjer bi me radostno pozdravljali moji že pokojni svojci in znanci, doživljal toplino ob srečanju z njimi ter se potem zbudil. Ne, bil sem živ mrtvec, »zombi«, pod taktirko heroina, hodeče telo s praznimi, steklenimi očmi, ki se zjutraj odprejo v še en temačen dan brez barv in smisla.

Leta 2000, ko naj bi po mnogih prerokovanjih nastopila apokalipsa, se mi je začel dokončno rušiti svet, napočil je začetek konca. Moj mali svet, ki je že dalj časa kazal znake, da se ne bo obdržal na tečajih, se ni več vrtel okrog sonca, marveč v temino mračne galaksije.

Po smrti mame, ki je po enoletnem boju izgubila poslednjo bitko s hudim rakom, se mi je sesulo še vse ostalo, kot hišica iz kart. Zaradi načina življenja, ki sem ga zapeljal v napačno smer, sem zapravil družino – ženo in dva otroka, tedaj osemletno hčerko in sedemletnega sina, na koncu pa še službo in dom.

Zvonec je zazvonil dvakrat; prvič za sporazumno razvezo zakonske zveze, drugič pa za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Takrat bi najraje sam s seboj sklenil sporazum, da je vsega dovolj,n da je samomor moj edini izhod iz parajoče bolečine, ki mi je luknjala srce. Kot vedno sem bil neodločen tudi v tem. Bal sem se. Bolj ko sem preigraval možnosti, kako bi si življenje vzel, bolj me je skrbelo, kaj bo potem. Kaj pa, če s samomorom še ni vsega konec? Mogoče zatem pride za mojo dušo še bolj temačen planet, kjer bom v peklu taval neskončno dolgo.

Poznal sem nekaj narkomanov, ki so dvignili roko nad sabo … napisali poslovilno pismo, zapeljali avto na skrivni kraj, iz izpušne cevi napeljali podaljšek  v kabino, kjer so vdihovali ogljikov monoksid, dokler niso zaspali za vedno. Ali pa preprosto vzeli »zlati šut«, načrtno »overdozirali«, se tako rekoč »zadrogirali« s smrtno dozo. Tragično zanje in za svojce, ki so jih imeli radi, za navadne smrtnike pa razmišljanje: "Mogoče bo kdo opustil drogo, ko bo izvedel za smrt zaradi predoziranja." Za narkomana pa ravno nasprotno – klic: "Gremo tja nabavit drogo, ker gre gotovo za zelo čist, vrhunski heroin, če je doza tako učinkovita!"

"Ne, ne bom se še ubil!" sem si rekel. "To lahko storim kadarkoli."

Ker so se zakonski odnosi že povsem skrhali, sem se bil primoran iz najemniškega stanovanja, kjer sem živel z družino, preseliti v domačo, rojstno hišo k očetu v istem kraju, v Vipavi. Oče mi je nudil zatočišče, hrano, toplo vodo … vse, kar človek potrebuje za normalno življenje, vendar moje »odvisniško« telo je hitelo nadaljevati z nerazumnim obnašanjem.

Drogiral sem se, pil, jemal tablete … popil celo kolonjsko vodo, vodico po britju, saj je vsebovala alkohol, po katerem sem hlepel. V kleti sem v dnevu, dveh spil vse žgane pijače ter v steklenice nalil vodo, da se ne bi opazilo. Ko so prišli obiski in jim je oče postregel s pijačo, so takoj ugotovili, da se tod voda ni spremenila v vino, temveč je šlo za bolj nenavaden čudež.

Dosegel sem dno, kot alkoholik, narkoman in potencialni samomorilec sem bil napoten na psihiatrično zdravljenje v Idrijo. Vključil sem se v štirimesečni brezplačen terapevtski program, kjer sem dokaj brez težav prestal abstinenčno krizo. Pred tem sem bil namreč že dalj časa vključen v metadonski program v Novi Gorici, kjer sem prejemal že relativno šibke odmerke metadona, tega v bistvu »nadomestka« heroina.

Na zdravljenju v Idriji sem spoznal mnogo ljudi s stiskami, vsak je igral glavno  vlogo v svoji drami. V terapijo sem se dobro vključil, aktivno sodeloval in prav drobceno začutil, da ima mogoče življenje spet svetle plati. Kljub temu pa sem se že na poti domov, ko so mi prvič po dobrih dveh mesecih dovolili obisk, ustavil na prvem bencinskem servisu in si kupil alkoholno pijačo. Napil sem se, nisem se še mogel soočiti z resničnostjo, ki sem jo pustil v razsulu.

Zdravljenje sem potem še nekaj časa nadaljeval, po zaključku pa spet zapadel v isti začaran krog kot prej. Spet popolna tema v peklenskih krogih.

Čeprav heroina nikoli nisem jemal »preko igle«, marveč sem ga vdihoval skozi nos, je bil vseeno moj mogočen gospodar, jaz pa njegov vdan suženj. Zavedal sem se, da tako, kot mi je heroin vzel svobodo, mi je ne bi mogla vzeti  nobena vojna, noben zunanji napadalec, kajti sovražnik je bival v meni, pretakal se je po mojih venah in arterijah, segal do najmanjših kapilar. Bil sem sam svoj pokončevalec.

Nekega dne sem v metadonski ambulanti v Novi Gorici uzrl letak Reto centra,[1] centra za brezplačno zdravljenje odvisnosti, komune v Zagrebu, in ga skrbno shranil. Čeprav sem imel od mnogih substanc že praktično »skisane« možgane, sem vsakodnevno prebiral ta zame rešilni listek papirja, ki je kljub svoji majhnosti nosil presunljivo sporočilnost. Malo z dvomom sem zrl v zapisano zgodbo, pričevanje nekdanjega odvisnika, ki je opisoval svojo rešitev od drog. Kot brodolomec z ladje svojega življenja je poiskal pomoč v Reto centru in se na novo rodil. Da se je to lahko zgodilo, pa je moral umreti v prejšnjem »odvisniškem« življenju.

Razmišljal sem: »Simon, nimaš kaj izgubiti, izgubil si že vse! Pokliči na lističu zapisano telefonsko številko, pojdi za to svetlobo, ki se ti je kot mavrica obljube pokazala izza oblakov!«

Vsi zdravniki, terapevti, psihologi, psihoterapevti, programi …  Vse je koristno, dobronamerno, vse mi je bilo namenjeno v pomoč, a za narkomana, nad katerim prej ko slej obupajo vsi, je »pika na i« izjava nekdanjega odvisnika, da rešitev obstaja, da obstaja izhod. Verjel sem, da si tega ni izmislil, zakaj bi si? Saj ne dela reklame za vatirane palčke, da bi pridobil kupce, temveč sporoča najpomembnejše, kar si uho narkomana želi slišati:

"Življenje brez drog, heroina je mogoče, je spet možno!"

Našel sem oglas za najdragocenejši izdelek – za življenje.

Dva tedna pred svojim petintridesetim rojstnim dnem sem poklical. Na drugi strani linije v Zagrebu se je oglasil prijazen moški glas: «Reto center, izvolite!« Ta klic je bil najpomembnejša odločitev, ki sem jo kdaj koli sprejel.

In na petintrideseti rojstni dan se je začela moja šestletna pot v svet brez odvisnosti.

 

Deli novico:

cheguevara |  12 .06. 2015 ob  13: 52
Dragi Simon. Hud boj je za vami. Vse čestitke in kar z dvignjeno glavo naprej. Upam, da bo čimveč mladih prebralo to knjigo. Če boste imeli kakršno koli možnost vam svetujem, da knjigo osebno predstavite po šolah.
Z najlepšimi željami in pozdravi.
enahel1 |  03 .05. 2015 ob  16: 05
hvala vsem za lepe misli
petra |  10 .04. 2015 ob  11: 27
Čudovita knjiga. Vsak mlad človek bi jo moral prebrati in tudi starši, ki bi mogoče lahko pravočasno ukrepali.
Hvala tebi in sestri, hvala tudi ženi, ki te je postavila pred vrata, hvala delodajalcu, ki ti je dal odpoved in so ti na nek način omogočili odhod iz pekla. Ženi gre tudi zahvala kot materi tvojima otrokoma, ki jih je tako vzgajala, da sta te hitro sprejela in se nista odvrnila od tebe. Izkoristi trenutke z njima in živi življenje, saj si tizkustil na lastni koži da je lepo in najlepše brez omame.
maja |  08 .04. 2015 ob  14: 07
Hvala Simon, hvala za iskreno pričevanje o svojem življenju, hvala Helena, ker si znala tako lepo, živo in odprto to prenesti na papir. Včeraj sem bila na predstavitvi knjige v Lavričevi knjižnici. Bila sem vesela tolikih mladih obiskovalcev..
Da zares, nebesa lahko še počakajo, pekla nočeš več , saj ga poznaš,
bil si mrtev in sedaj živiš. Zares Bogu hvala!

Tako boš še mnogim lahko pomagal na poti iz pekla.
pikodinozaver |  09 .03. 2015 ob  20: 25
Knjigo sem prebrala "na šus" in še veliko njih okrog mene. Odlična je!
droga portorož |  28 .02. 2015 ob  12: 26
vsak lahko zaide v svet drog in vrnitev nazaj je zelo težka, potrebno je veliko poguma in vztrajnosti, še sreča, da imamo brate in sestre, ki so nam v pomoč, primarna družina je to odločilnega pomena....
Helena Kobal |  28 .02. 2015 ob  11: 08
Ker se tu ne sme "oglaševati", sporočam, da sem za dodatne informacije glede knjige na voljo na e-naslovu: helena.kobal@gmail.com
Lep pozdrav
vipavka |  28 .02. 2015 ob  10: 53
Čestitam za delitev težke preizkušnje z znanci in neznanci. Zanima me, kje se lahko kupi knjigo. Še enkrat čestitke in pogumno odkrivanje lepih plati življenja.
knjigomanka  |  28 .02. 2015 ob  10: 09
Čestitam za velik uspeh. Vsi smo na nek način odvisni, vendar to ni nič v primerjavi s prepovedanimi substanca mi.
Helena Kobal |  28 .02. 2015 ob  09: 55
Hvala vsem za "všečke" in vzpodbudne komentarje.
Ko sva z bratom Simonom pripravljala tole knjigo, me je nekdo vprašal, kateri generaciji bralcev bo namenjena. Malo sem pomislila in dejala - vsem. Kot je zapisano v knjigi:

"Tisti, ki se droge še ni dotaknil, bo sprevidel, kakšna neumnost bi to bila. Nekdo, ki je zasvojen, bo zaznal možnost rešitve v komuni. Starši odvisnikov se bodo malce potolažili, če bodo vedeli, da nad vso bedo lahko še kdaj posije sonce."
Helena Kobal
Primož |  28 .02. 2015 ob  09: 11
Spoštovanje. Tudi za menoj je podobna izkušnja in vsakič me razveselijo takšne življenske zgodbe o novem jutru. Življenje je lepo če ga živiš in si zanj odgovoren. Želim ti lepo in pestro življenje.
Enkrat |  27 .02. 2015 ob  22: 37
-8
dzanki vedno dzanki. Drugace pa cestitke in pohvalno.
1