Študirate mednarodne odnose, kaj je botrovalo odločitvi za to smer študija? Kje ste obiskovali srednjo šolo? In kje se vidite po zaključku študija?

Drži, študiram mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Že od nekdaj sem rad spremljal dogajanje na svetovnem političnem parketu, zato mi je bila ta smer že v začetku precej blizu. Drži pa tudi, da ob koncu gimnazijskega šolanja nisem bil popolnoma prepričan, katera smer bi bila zame prava. Zanimal sem se tudi za pravo, ekonomijo. V luči tega mi je študij mednarodnih odnosov ponujal najbolj pragmatično rešitev, saj gre za interdisciplinarni študij, ki združuje vsa našteta področja. Zato je bilo to odločitev nekoliko lažje sprejeti.

Srednjo šolo sem obiskoval na koprski gimnaziji, na katero me vežejo prekrasni spomini. Če pa pogledam v prihodnost, bi stežka povedal, kje se vidim. Trenutno sem z glavo stoodstotno pri stvareh, ki jih počnem. Verjamem, da se mi bodo tudi po zaključku študentskega življenja ponujale zanimive priložnosti in me to zaenkrat ne skrbi pretirano.

Cilj je, da še naprej delam z ljudmi, bodisi v zasebnem bodisi v javnem sektorju. Bom pa izredno zadovoljen, če bom lahko pri svojem delu uporabljal znanja, ki sem jih pridobil pri študiju. Se pa zagotovo, vsaj v tem trenutku, vidim v Sloveniji, predvsem v Ljubljani ali na moji obali.

Konec februarja ste prevzeli vodenje ŠOS. V predstavitvi ste se zavzeli za izboljšanje delovanja organizacije. Kje so največje težave, s katerimi se organizacija trenutno sooča? Kako se nameravate z njimi spoprijeti?

S tem sem predvsem mislil na težave, ki so se pojavile zaradi epidemije in omejitev, ki jih je ta prinesla. Veliko naših organizacijskih oblik je v preteklosti svoje delovanje fokusiralo na množičnih dogodkih. Vsaj po naših predvidevanjih v bližnji prihodnosti to ne bo več mogoče. Zaradi tega smo skupaj iskali nove možnosti stika s študenti in ciljno populacijo.

V večini primerov so bile naše dejavnosti uspešno prenesene v virtualni prostor. Letos bo dodaten izziv organizacija dogodkov z upoštevanjem omejitev, saj je nujno potrebno, da se omogoči študentom kar se da normalno študentsko življenje.

Ob tem se je znatno poslabšal socialni položaj študentov, kar predstavlja za študentsko organizacijo težavo. Žal nas je v minulem letu vlada vsakokrat preslišala in smo ostali brez želenih ukrepov, ki bi pomagali študentom v stiskah. Na ŠOS smo se odločili, da napišemo svoj zakon – nov Zakon za urejanje položaja študentov (prvi v letu 2017). Z njim bi radi sistemsko naslovili vsa področja, ki zdaj niso primerno urejena – področja štipendiranja, zdravstva, prehrane, prevoza, bivanja, dela, visokega šolstva in še bi lahko našteval.

Na tej točki je nujno, da se za vložitev zakona najde pravo odskočno desko in se potem s svojo dejavnostjo pozitivno vpliva na razplet. Menim, da bi, v kolikor bi bil zakon sprejet v bolj ali manj neokrnjeni obliki, bili številni študentje razbremenjeni na veliko področjih. Tudi s tega vidika je nujno, da se aktivnosti ŠOS usmerijo v realizacijo strategije sprejema zakona. Trenutno smo glede tega precej optimistični.

Med drugim se zavzemate za boljši socialni položaj študentov. Je bil ta slab že pred pričetkom epidemije? Katere so trenutno največje stiske, s katerimi se soočajo študenti?

Socialni položaj študentov je bil nezavidljiv že pred epidemijo, ta ga je le poslabšala. Povprečni mesečni stroški slovenskega študenta znašajo preko 500 evrov, povprečna višina državne štipendije, ki jo prejema okoli 20 odstotkov študentov znaša 125 evrov.

Primanjkuje študentskih nastanitev. Subvencionirano, v študentskih domovih ali pri zasebnikih, prebiva okoli 16 odstotkov, na trgu pa stanovanje najema okoli 33 odstotkov študentov.

Epidemija je socialni položaj le še poglobila. Prihodki, ki nadomeščajo šibko štipendijsko politiko, prihajajo predvsem iz naslova dela in pomoči družine. Epidemija je zmanjšala ponudbo študentskega dela, v aprilu 2020 celo za 90 odstotkov. Danes je opravljenega okoli 25 odstotkov manj študentskega dela, kot pred epidemijo. Študenti tako še bolj obremenjujejo družinske proračune, čeprav so staršem v času pred epidemijo morali tudi sami pomagati.

Študenti, ki so prisiljeni bivati na trgu, pred začetkom študijskega leta niso vedeli, ali naj v kraju študija bivajo, ali naj se raje pripravijo na študij na daljavo, od doma. Tisti študenti, ki najemajo stanovanja pri zasebnikih so se po zaprtju visokošolskih zavodov v oktobru v največ primerih odločili za bivanje doma najemodajalci pa so od njih pogosto vseeno zahtevali plačevanje najemnine, čeprav študentov tam ni bilo.

Vladni ukrepi teh težav niso naslovili. Študenti, ki bivajo v študentskih domovih so nekoliko na boljšem, saj so oproščeni plačila najemnine za čas, ko v domu ne bivajo. Ob pričetku študija v živo – trenutno se lahko izvajajo študijske aktivnosti, če pri njih sodeluje manj kot 10 študentov – pa je problematično vseljevanje novih študentov v domove. To je bilo namreč z odlokom vlade onemogočeno. Veliko študentov se kljub razpoložljivim kapacitetam ne more vseliti. Ob tem, da imajo mnogi že študijske obveznosti na fakultetah.

Kot ste navedli za javnost, si študenti želijo nadomestilo za izpad  prihodka iz študentskega dela in subvencije za bivanje pri zasebnikih ter nakup informacijsko-komunikacijske opreme. Zaradi epidemioloških ukrepov zagotovo drži, da so študenti ostali brez prihodkov iz naslova dela, kar pa se tiče bivanja pri zasebnikih, je problem zagotovo star že več kot 20 let. Je morda v zadnjih letih problem postal večji, ker so cene najemnin poskočile? Kateri so tisti študenti, ki bi morali biti po vašem mnenju upravičeni do subvencij za bivanje in v kolikšni meri? Kot tudi, kateri študenti bi morali biti upravičeni do subvencij za nakup informacijsko-komunikacijske opreme? Imate že izdelan natančnejši predlog, ki ga boste posredovali vladi?

Strinjam se, kar se tiče bivanjske problematike študentov, gre za dolgoletno težavo, ki pa, to moramo razumeti, zahteva visoke investicije v infrastrukturo, torej študentske domove. Predvsem zato se od študentskega dela že od leta 2003 obračunava dodatna koncesijska dajatev, od katere ministrstvo za izobraževanje prejme okoli 5 milijonov evrov letno za vlaganje v visokošolsko infrastrukturo in študentske domove.

Študenti torej svoj del prispevamo. Težava bivanja študentov na trgu v preteklih letih pa gre predvsem na račun povečanja oddajanja zasebnih nastanitev v turistične namene. Moramo vedeti da je bilo, na primer, leta 2007 v Sloveniji preko 115.000 študentov, danes pa nas je nekaj več kot 75.000. Študentov je manj, na drugi strani pa je zaradi večjega povpraševanja turistov po kratkoročnih namestitvah tudi manj ponudbe za študente.

Predvsem pa je veliko višja cena namestitev, saj lahko turistom lastniki oddajajo nepremičnine po višjih cenah. Epidemija je ta pritisk sicer zmanjšala, vendar lahko pričakujemo, da bo čez kakšno leto situacija na nepremičninskem trgu enaka. Težava je največja v Ljubljani in na Primorskem, kjer je tudi največ študentov, ki bivajo na trgu oziroma pri zasebnikih.

Glede na to, da ŠOS skozi celotno zgodovino zagovarja dostopno in kakovostno terciarno izobraževanje, bi morale biti bivanjske kapacitete dostopne vsem študentom, ki pridejo na študij iz lokalnih okolij.

Pristojnim ministrstvom, vladi in poslancem smo od lanskega marca ob sprejemanju vseh protikoronskih zakonov predlagali preko 50 ukrepov, s katerimi bi socialni položaj mladih, še posebej dijakov in študentov, lahko izboljšali.

Za nas je bil ključni ukrep predvsem nadomestilo za izpad dohodkov iz študentskega dela, ki bi najbolj pravično pomagal tistim študentom, ki imajo visoke stroške študija (npr. študenti, ki vzdržujejo druge družinske člane; študenti, ki plačujejo šolnino; študenti, ki bivajo na trgu; študenti iz tujine …) in se ne morejo nasloniti na družino. To je tudi razlog, da ob običajnih razmerah delajo sorazmerno več od povprečja.

Ukrepe smo sicer predlagali v različnih oblikah, glede na to, ali so bila namenjena ministrstvu ali poslancem. Ministrstva namreč razpolagajo s konkretnimi podatki o številu upravičencev do štipendij, do podatka, kakšen je družinski prihodek, in lažje ocenijo, kakšne stroške si študent ali njegova družina lahko privošči za najem stanovanja ali nakup potrebne računalniške opreme.

Poslanci na drugi strani lahko predlagajo le konkretne amandmaje, zato so bili predlogi namenjeni državnemu zboru bolj konkretni. Pristojna ministrstva so v tem letu žal upoštevala le finančno lažje predloge, ki pa socialnega položaja mladih niso bistveno popravili.

Finančni načrt ŠOS za letošnje leto je v primerjavi z letom 2020 za 26 odstotkov nižji. Kaj to pomeni za organizacijo? Čemu se bo odpovedala oziroma bo primorana karkoli spremeniti?

Tako je. Že v letu 2020 smo zabeležili 23 odstoten upad financ, čeprav je do sredine marca življenje potekalo normalno. Letos smo začeli z upadom financ v višini več kot 20 odstotkov, tako da bodo po ocenah prihodki manjši za okoli 24 odstotkov glede na leto 2019, ki ga lahko uporabimo kot zadnje "normalno" leto.

Zaradi znižanja prihodkov smo že lani pričeli z ukrepi za zmanjševanje stroškov, tako pri nenujnih stroških (reprezentanca, obnova prostorov, nadgradnja informacijskih sistemov), kot tudi pri racionalizaciji stroškov dela (delo od doma, stroški sejnin in honorarjev). S tem nadaljujemo tudi letos in upamo, da dodatni ukrepi ne bodo potrebni. Vseeno smo lani namenili kar nekaj sredstev za pomoč študentom, prav tako smo veliko časa vložili v pripravo nujnih zakonodajnih sprememb, ki bodo študentom omilile trenutni položaj.