Danilo Pudgar: "Olimpijada je pač olimpijada"

Intervju

Teden dni je od začetka olimpijskih iger, Slovenija pa se lahko pohvali že s štirimi olimpijskimi kolajnami. Veliki uspehi naših športnikov so povzročili pravo olimpijsko mrzlico in Slovenija je pred drugo tekmo smučarjev skakalcev na veliki skakalnici ponovno na nogah.

Na Regionalu smo se tako odločili, da se tudi sami prepustimo olimpijski mrzlici, in na pogovor povabili Danila Pudgarja, udeleženca številnih zimskih olimpijskih iger tako v vlogi tekmovalca kot v vlogi trenerja. Z njim smo se pogovarjali o fantastičnem začetku iger v Sočiju in kaj lahko od naših športnikov še pričakujemo. Seveda smo profesorja telovadbe z ajdovske srednje šole povprašali tudi, kako je bilo sodelovati na olimpijskih igrah daljnega leta 1972 in kako drugačne so te bile pred 42 leti.

Olimpijske igre v Sočiju so se za naše začele naravnost fantastično. Kako sami gledate na uspehe naših športnikov?

Mislim, da je Peter Prevec navdušil vse. Prevc je prihajal v formo relativno počasi in taka forma je stabilna. Ko so tudi drugi videli, da se da nekaj doseči in da tisti največji favoriti, ki so zmagovali v svetovnem pokalu, ne zmagujejo v Sočiju, so potem začutili, da so možnosti za osvojitev kakšne medalje.

Padla je prva medalja v skokih v posamični konkurenci, padla je prva zlata kolajna za Slovenijo. Na katero kolajno ste sami bolj ponosni?

Zlata je zlata. To se ne da primerjati. Zadovoljen sem, ker Tini ni šlo najbolje v letošnji sezoni, ampak se vrača. Forma je dvigala počasi in dosegla svoj vrhunec v Sočiju. To je več kot odlično. Sedaj se ji je odvalil kamen od srca in mislim, da so še možnosti za kolajne.

Kje pričakujete še kakšno?

Največ pričakujem od skakalcev. Posamično se ne bojim, Prevc je v odlični formi. Glede ekipe pa ne bomo vedeli, ali bo Kranjec nastopal, ali ga bodo usposobili. Če ne bo prevelikih bolečin v kolenih, bi bilo odlično, da nastopi. Brez Kranjca na ekipni tekmi bo težko, Hvala žal nima forme že celo sezono. Torej, računam vsaj še na eno medaljo v skokih, medtem upam, da tudi Tina uspe dobiti še kakšno.

Vi ste se iger kote tekmovalec udeležili leta 1972. Kakšna čast je za športnika udeležba na OI?

V tistih časih smo nastopali bolj v duhu "važno je sodelovati in ne zmagati". Danes vemo, da gredo vsi tekmovalci na zmago, da osvojijo eno od treh kolajn. Drugače pa sam milim, da se šele kasneje, ko si nekako bolj zrel, ko se preoblikuješ v neko bolj dokončno osebnost, vse bolj spoznavaš, da je nastopati na olimpijadi res posebna čast. Še več pa je, jasno, da tako kot Prevc, Tina, Gregorinova ali Fabjanova dobiš še medaljo. To je nepozabno, dejansko se zapišeš v zgodovino. Še to moramo vedeti: veliko lažje je na svetovnih pokalih in prvenstvih. Olimpijada je pač olimpijada, vmes je doba štirih let.

Kakšno je bilo takrat dogajanje na OI?

Mislim, da ni bilo veliko drugačno. Bilo je manj varovanja. Na skakalnici ni bilo nobenih omejitev.  Šele s terorističnim napadom v Münchnu se je pa potem vse spremenilo in brez varnostnikov ne gre. Ampak to športniki jemljejo za samoumevno.

Kakšno vzdušje je bilo takrat na primer v olimpijski vasi?

Takrat je bilo več časa. Zdaj pa se veliko trenira in so vsi zelo osredotočeni na tekmovanje. Sam mislim, da smo mi olimpijado doživljali nekoliko širše in smo si ob tekmovanjih tudi še kaj ogledali. Z olimpijade v Saporu imam tako kar dva albuma.

Olimpijske so bile takrat na Japonskem. Kako je bilo takrat mlademu fantu potovati iz Jugoslavije na Japonsko?

Bilo je zelo zanimivo. Najprej je eksplodirala neka bomba na vlaku iz Ljubljane do Beograda. Potem smo izvedeli, da je Ludvik Zajc kot peti član skakalne odprave zbolel za zlatenico in je moral ostati v Moskvi. V Moskvi smo želeli nekaj trenirati, pa je bilo minus 30 stopinj Celzija in ni bilo govora o teh zadevah. Ko smo prišli v Sapporo, nas je  najprej  pričakal sneg – pol metra snega na letališču – in samo kar debelo gledali.

Enako se je potem odvijala tudi olimpijada. Hitre vremenske spremembe, ker je okrog in okrog morje. Tako je bilo tudi na sami tekmi na veliki skakalnici zelo zanimivo.

Na tekmi ste se nato odlično odrezali …

Zelo sem zaupal trenerju in uspela sta mi dva odlična skoka. Osmo mesto je bila prelomnica, pred tem je bila najboljša uvrstitev deseto mesto Ludvika Zajca. Danes pa naši skakalci osvajajo medalje. Takrat biti osmi oziroma med deset je bilo tako, kot bi danes dobil bronasto ali srebrno kolajno.

So bili takrat skoki bolj nevaren šport?

Vsaka doba ima svoje tehnične zahteve glede opreme. Danes vemo, kako se vse meri. Takrat je bilo vse veliko bolj svobodno. Oprema je v bistvu bila v tistih časih zmeraj nekakšen problem. Danes se vse to kupi oziroma priskrbijo za reprezentance. Šport je postal veliko bolj kontroliran in uokvirjen, včasih je bilo pač veliko več svobode. Sigurno je bilo tudi bolj nevarno, ni bilo kombinezonov, namesto čelade pa samo kapa.

Kako daleč ste takrat leteli?

Dolžine so bile takrat najdaljše okrog 170 metrov. Moj rekord v Planici pa je 145 metrov. Danes to skačejo v bistvu že 15-letni fantje.

Kako ste se sicer sploh srečali s skoki?

Sam sploh ne vem, kdaj sem se naučil smučati. Nam se je zdelo, kot da smo se rodili z znanjem smučanja. Praktično vsi so skakali. Žičnic ni bilo in kdo bi hodil na vrh brega, če si pa lahko prehodil trideset metrov in si skakal. Povrh vsega je bilo skakanje tudi bolj adrenalinsko. Mi smo bili zaljubljeni v skakalce, kot so danes otroci v kakšne pilote.

Kariera vas je nato povlekla v pedagoške vode, poklic profesorja športne vzgoje opravljate še danes. Kako ste se znašli v pedagoškem poklicu?

To so moje otroške sanje in če se ti uspe dokopati do poklica, o katerem si sanjal že kot otrok, potem si verjetno srečen. Že v četrtem razredu sem sanjal, da bom učitelj telovadbe. Vmes sem bil tudi trener, zdaj sem pa spet v pedagoškem poklicu. V bistvu je to poslanstvo, da prenašaš svoje znanje na mlajše.

Deli novico:

oj |  08 .05. 2014 ob  19: 57
Pudgar a se nisi tako kot Krapež že ispel, a ni čas, da nas pustiš s svojim brezvenimi izjavami pri miru, čas je da odides