Dokler se mediji in tisti del javnosti, ki še ni izgubil potrpljenja z njimi, intenzivno ukvarjajo z modnim slogom premierke in živalskim vzorcem njenega krila, s katerim je strašila rimsko modno policijo, res ni razlogov za skrb. Vse je pod nadzorom, vse je po starem. Totalitarna paradigma, iz katere naša država nikoli ni zares izstopila, se izrisuje kot svet, v katerem so osrednje pozornosti deležni fenomeni, ki v resnici nimajo prav nobenega pomena ali vrednosti.

Zaradi tega bi lahko medijsko realnost interpretirali tudi kot nekakšno parafrazo Platonove jame: gledamo le sence, obrise tistega, kar naj bi bilo resnično, vendar tega v bistvu ne vemo, ker pravih subjektov sploh ne vidimo.

Za razliko od tehtnih dilem, ki jih odpira fenomen Platonove jame v slovenski izvirni manifestaciji, je filozofiranje o leopardjem ali tigrovem vzorcu oblačil naše državnice v prvi vrsti dokaz, kako malo je treba, da forma zasenči (!) vsebino. Toda v politiki je to preverjeni recept. V državah s šibko demokratično tradicijo in monopoliziranim medijskim trgom še posebej.

I.

Svetlana Makarović nam ljubkovalno pravi Slovenceljni. Dokler se bebčki posvečajo cesaričinim leopardjim oblačilom, je oblast pomirjena, saj smo kot državljani neškodljivi. Ne pade nam denimo na pamet, da bi se razburjali zaradi nove dokapitalizacije mafij … državne banke NLB, ki bo tokrat požrla pol milijarde davkoplačevalskega denarja (zneska, ki bo šel za njeno revnejšo štajersko sestro NKBM, na tem mestu sploh ne omenjamo). Morda je številka petsto milijonov evrov previsoka, da bi vznemirila perceptivno omejene bebčke, za katere je nezaslišano, da si novi predsednik taiste NLB omisli službenega audija za petdeset ali šestdeset tisoč evrov, medtem ko ob pol milijardni dokapitalizaciji niti ne bevsknejo. Ne poskušajte tega razlagati tujcem, da se ne boste osmešili. Nemogoče je poskušati razumeti ta misterij slovenske iracionalnosti, imenovane tudi zdrava kmečka pamet.

Če bi imeli opravka z racionalno nacijo, ki jo je razjezil bankirjev audi za nekaj deset tisoč evrov, potem bi bilo logično, da gredo taisti ljudje zaradi pol milijarde evrov na ulice, pred parlament, vlado in centralno banko ter po islandskem vzoru zahtevajo, da se takšne finančne malverzacije takoj končajo, sicer bodo razbili vlado, parlament in še koga. Njihov srd bi bil povsem upravičen.

A resnica je boleča. Perceptivno omejeni reveži nismo sposobni dojeti, da so nam ukradli pol milijarde evrov, kaj šele da bi poskočili ob trikrat višji številki – namreč ob znesku, ki ga bo požrla TEŠ6. Najmanj 1,5 milijarde evrov oziroma 1500 milijonov evrov. Glede na popolno nezainteresiranost javnosti do tega investicijsko-korupcijskega škandala stoletja lahko sklepamo, da gre za projekt, ki ga bo financiral Zimbabve oziroma državljani te afriške države. Da se nas skratka ne tiče. Saj bi rekel, da nas ima nekdo res za bebce, pa ne bi izpadel ravno izviren. Moram pa ob tej priložnosti omeniti, da so se na vrhovnem državnem tožilstvu po seriji katastrofalnih javnih izpadov svojega predstojnika vendarle odločili, da mu omogočijo tečaj javnega nastopanja in retorike. In ker gre denar za to izobraževanje kajpak iz moje in vaše denarnice, se lahko človek nad ironijo samo kislo nasmehne: plačujemo za to, da se bo nekdo, ki ga že tako ali tako finančno vzdržujemo kot davkoplačevalci, do nas lepše obnašal. Da bo prijaznejši. Kakršen koli nadaljnji komentar bi utegnil postati nedostojen.

II.

Dokler bo osrednja tema pogovorov leopardji vzorec na krilu gospe premierke, bomo spregledali še kaj več od megalomanskih finančnih transakcij, ki se dogajajo pred našimi očmi, vendar se nad njimi nihče ne razburja. Potemtakem ni prav nič presenetljivo, da se nas ukinjanje drugega obveznega tujega jezika v slovenskih osnovnih šolah ne bo dotaknilo. Drugače povedano, v takšni atmosferi ga ne bomo prepoznali kot nov dokaz nesposobnosti oblasti, ki s takšnimi nespametnimi dejanji škoduje prihodnosti celih generacij. Kajti odločitev ministrstva za znanost, izobraževanje in šport, ki je pred dobrim mesecem dni osnovne šole z okrožnico obvestilo, da se s prihajajočim šolskim letom 2013/2014 ukinja uvajanje obveznega drugega tujega jezika v osnovne šole, je v skladu z retoriko veleizdaje, ki jo je kočevski maoist Janko Veber pred meseci uporabil, ko je komentiral nedopustnost privatizacije državnih podjetij.

A privatizacija seveda ni nikakršna veleizdaja, pač pa ekonomska nujnost, conditio sine qua non, brez katere obubožani slovenski proračun zagotovo ne bo preživel naslednjega leta.

Ukinjanje obveznega tujega jezika pa nikakor ni ekonomska nujnost – ravno nasprotno; je skrajno škodljiva odločitev, ki krši tako Resolucijo o evropski strategiji za večjezičnost kot Resolucijo o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2012/2016 (z njo se Slovenija zavezuje, da bo uveljavila obvezni drugi tuji jezik v osnovne šole). Še več: ne samo da ministrstvo, pod katerega resor sodi obvezno izobraževanje, mirno krši lastne zaveze, pač pa se tudi nonšalantno požvižga na smernice Evropske komisije in določila Sveta Evropske unije.

Kritiki opozarjajo, da se bo zaradi nedavne odločitve Slovenija znašla med zadnjimi članicami Unije, ki še niso implementirale zahtevanih sprememb, s takšno ignorantsko politiko pa se bo njen položaj samo poslabšal. Tovrstnih kritik ne gre spregledati, čeprav se morda – vsaj na prvi pogled – ne ukvarjajo z bistvom problema. Namreč s posledicami, ki jih bodo najmlajše generacije nosile zaradi izolacionistične politike gerontokratske politike, ki je v duhu demokratičnega nacionalnega socializma ugrabila državo in je noče spustiti iz svojih krempljev za nobeno ceno.

Ukinitev obveznega drugega tujega jezika v osnovnih šolah bo še bolj povečala slabše izhodiščne možnosti slovenskih otrok za uspeh v kasnejšem življenjskem obdobju in znižala njihovo »konkurenčnost« (se opravičujem za ta nemogoči izraz, a ne najdem ustreznejšega!) v primerjavi z evropskimi vrstniki, o čemer sem nedavno že pisal v eni od kolumn: že danes je empirično dokazano, da ima otrok, ki se rodi v Sloveniji, manjše možnosti za karierni in siceršnji uspeh od svojih vrstnikov iz Avstrije, Belgije, Združenih držav Amerike, Avstralije ali Norveške. S takšno izobraževalno politiko, kot jo oblast uvaja zdaj, se bodo te razlike samo še poglobile.

III.

Tehtnih, vsebinskih pojasnil za takšno odločitev ministrstvo ni podalo. Ogorčeni kritiki opozarjajo, da sklep ne temelji na študijah ali tehtnih dokumentih, ki bi upravičili takšno ravnanje. Zdaj pride na vrsto ključni »argument« za ukinitev drugega tujega jezika: zelo različne zmožnosti učencev (1) ter potreba po varčevanju (2).

Zelo različne zmožnosti učencev? Veste, kaj to pomeni? Nič drugega kot uzakonjenje negativne selekcije v najzgodnejšo možno fazo, obenem pa vnovično uvajanje brutalnega egalitarizma, po katerem moramo biti vsi enaki v svojih »pravicah«, četudi smo po svoji naravi, predvsem pa sposobnostih, različni. Negativna selekcija ne dopušča, da bi se sistem prilagajal sposobnejšim (ali jih vsaj prepoznaval), pač pa ga naravnava na najnižji skupni imenovalec. Z drugimi besedami, pomembnejši so učenci, ki imajo težave z učenjem, memoriranjem in – če lahko grobo poenostavimo – niso preveč inteligentni.

Tiste, ki izstopajo navzgor, je treba posekati. Sliši se znano, mar ne? Jasno, po tem ključu funkcionira slovenska politika in javna uprava, na tem so temeljile tudi vse čistke po letu 1945.

Argument varčevanja, ki se prav tako omenja, je še bolj pritlehen. Pomeni navadno sprenevedanje. Državi, ki bo zmetala več kot pol milijarde evrov v ne-vem-že-katero dokapitalizacijo državnih NLB in NKBM, državi, ki bo porok in soinvestitor v vsaj poldrugo milijardo evrov vreden projekt TEŠ6, se zdi škoda investirati v znanje osnovnošolskih otrok?!!! Človeku ob takšni hinavščini postane slabo!

Toda če poskušamo ostati neprizadeti in racionalni, če imamo vsaj za trenutek pred očmi veliko sliko, the big picture, potem marsikaj postane jasno. Ukinitev obveznega drugega tujega jezika v osnovnih šolah bo skrčila jezikovne možnosti otrok, povečala socialno nepravičnost in razslojenost. Navidezno levičarska vlada perfidno uvaja neoliberalno šolsko politiko, v kateri bodo bolje uspevali otroci premožnejših staršev, ki jim bodo plačevali učenje drugega tujega jezika mimo osiromašenega državnega šolstva.

V širšem, družbenem smislu pa odločitev za ukinitev drugega tujega jezika dolgoročno zmanjšuje možnosti Slovencev, da se z obvladovanjem vsaj dveh jezikov (bolj) suvereno vključujejo v mednarodne izobraževalne procese in na evropski trg delovne sile. Ukinitev škoduje ideji multikulturnost kot enega izmed temeljev evropske identitete in povezovanja. Ne nazadnje pa gre tudi za to, da slovenski osnovnošolci izgubljajo priložnost, da se čim prej začnejo izoblikovati v samostojne in kritične posameznike, ki si bodo znanje in razgledanost pridobivali tudi zaradi obvladovanja vsaj dveh tujih (svetovnih) jezikov.

Na podlagi dosedanjih pozitivnih rezultatov, ki jih je prineslo poskusno uvajanje drugega tujega jezika v kar 159 osnovnih šolah, bi lahko prišli do zaključka, da je šolska politika v rokah ljudi, ki ne razmišljajo o izzivih prihodnosti, denimo o tem, kako bi se slovenska mladina učila kitajsko ali rusko, pač pa jih skrbi, da sistem ne bo slučajno vzgojil preveč samostojne in kritične nove generacije, s katero se ne bi dalo več tako enostavno manipulirati in ji prodajati starih pravljic o vladarjevih novih oblačilih …

Vir: http://www.steinbuch.si